Komplet 3 mini pokalov za NAMIZNI TENIS 20, 18.5, 17.5 cm

NAMIZNI TENIS

Zgodovinski razvoj. Podatki o nastanku in spre­membah namiznega tenisa so zelo skromni, raz­lični, nedokazani in večkrat protislovni, toda za­nesljivo je, da je imela igra z žogo že od davnine pomembno vlogo. Igre z žogo so igrali že v starem orientalskem in klasičnem svetu. Že Indijanci Južne Amerike (Čoktas) so igrali neko igro z loparjem in žogo.  Znano je tudi, da je neki kitajski car za­radi iger z žogo zanemaril vladavino in državniške dolžnosti. O igrah z žogo pišeta Homer in za njim Julij Cezar, ki je vadil vsak dan, da bi lahko bolj vzdržal napore bojnih pohodov in utrudljivega dela.

Domovina namiznega. tenisa v najpreprostejši obliki sta Kitajska in Japonska, od koder tudi v novejši dobi izvirajo mnoga tehnološka od­kritja, npr. žoga iz celuloida, lopar, prevlečen z gobasto gumo, ipd. V Franciji je bila v XV. in XVI. st. znana igra z loparjem in dlanjo jeu de paume (že d pom). Pozneje so vznikle v Parizu mnoge hiše in saloni, namenjeni za žoganje, dlan in pest pa je zamenjal lopar (pergament, napet na lesen okvir) in tako je nastala prastara osnovna oblika tenisa. Ko so razpadla dvorna in salon­ska društva, so prenehale delovati tudi mnoge igralnice za tenis. Takrat so začeli igrati v manj­ših prostorih in na mizah, loparji so bili zelo enostavni (posoda, ogledala, deske za sekanje), žoga je bila iz plutovine; igra je bila najbolj cenena in najbolj pristopna širokemu krogu igralcev. Tako so se iz prastarih oblik iger z žogo oblikovale najrazličnejše inačice, od naj­preprostejših premetavanj žoge iz rok v roke do današnjih najbolj zapletenih iger z žogo.

V drugi polovici XIX. st. je bil namizni tenis posebno priljubljen v Parizu in Londonu. V lon­donskem tisku piše ob koncu 1870. o hrupni igri, ki so jo igrali študenti na mizah, z žogo iz plutovine in s pokrovi od škatel za kekse. S podobno igro so se zabavali tudi študenti na pariškem vseučilišču na Sorboni.

Anglež Thomas (Tomas) Barter, človek trgov­skega duha, je 1891. patentiral igro z žogo iz plutovine in loparjem iz močnega kartona (mini­aturni tenis). Potem so različne trgovske hiše in podjetja v Londonu zelo popularizirale to igro, ki je takrat imela več imen: whilf-whaff (vif-vaf), gossima, Pim-Ram (flim-flem).

Za razvoj namiznega tenisa je posebno zaslužen športnik James (Džejms) Gihh, rekorder na 4 milje in ustanovitelj Angleške amaterske zveze. Že 1. 1880. je opisal to igro, ki je »okužila« angleško šolsko in študentsko mladino, in 1890., ko je potoval po ZDA, je odkril obarvano žogo iz celuloida, kar je pomenilo novo razdobje v razvoju namiznega tenisa. Takrat so žoge iz plutovine in gume hitro izginile. Gibb je tej igri dal ime ping-pong, ker je po zvoku to ustrezalo zvoku udarca žoge ob lopar oziroma mizo. V Ameriki se je takrat začela prava moda namiz­nega tenisa. Organizirajo ping-pong tečaje, odpi­rajo lokale za to igro, igrajo jo na izletih, izdelu­jejo tiosebna oblačila. Ta »okužba« je zajela vse stanove in o tekmah so pisali tudi časopisi.